Besedilo je del knjige Savna terapija za 21. stoletje.

- Čas branja 11 min 3 sek -

Verjetno ste že naleteli na hierarhijo potreb po preživetju, ki razvršča bistvene fiziološke zahteve. Ljudje lahko na primer preživijo brez sončne svetlobe leta, brez hrane mesec dni ali več, brez vode ali spanja več dni in brez kisika le nekaj minut. Kaj pa toplota? Ste kdaj pomislili, kako je vzdrževanje optimalne telesne temperature – termoregulacija – ena naših najbolj neposrednih in kritičnih fizioloških skrbi, ki konkurira dihanju? Verjetno ne. Poglobimo se v to idejo podrobneje.

Redko razmišljamo o svojih vitalnih potrebah po preživetju, zlasti o tistih, ki jih telo obvladuje nagonsko, ne da bi zahtevalo zavestno pozornost. Na primer, čeprav je kisik bistvenega pomena, le redko pomislimo na dihanje. To se dogaja avtonomno, v ritmu, ki tiho brni v ozadju našega življenja. Zdi se tako naravno in samozadostno, da pogosto ostane neopaženo, razen če se z njim zavestno ukvarjamo med meditacijo ali posebnimi dihalnimi tehnikami. Dihanje ne zahteva prilagajanja našega družbenega življenja ali vedenja, zaradi česar je tiha, a vedno prisotna nuja.

Popolnoma drugače pa je s hrano. Hrana zahteva našo pozornost. Zaradi odsotnosti avtonomije zaseda osrednje mesto v naših mislih in dejanjih. Nenehno razmišljamo o njej, o njej govorimo spoštljivo in jo z rituali in darovi povzdigujemo v božanski status. Hrana navdihuje knjige, tekmovanja in televizijske programe, spodbuja kulturno izražanje in strategije preživetja. V naši zavesti ima prevladujoč položaj v hierarhiji potreb, ki ji konkurira le reprodukcija – oziroma, natančneje, ljubljenje. Kot ugotavljata Douglas J. Lisle in Alan Goldhamer v knjigi The Pleasure Trap, ta hierarhija ostane nedotaknjena, razen če smo moški, v tem primeru je vrstni red obrnjen.

Kam v tej hierarhiji spada vzdrževanje optimalne telesne temperature?

Čeprav je pogosto spregledana, si toplota nedvomno zasluži drugo mesto po pomembnosti, takoj za kisikom, na kateri koli verodostojni lestvici preživetja. [1] Brez ustrezne toplote ali v ekstremni vročini je čas preživetja zaskrbljujoče kratek, le nekoliko daljši kot brez kisika. Predstavljajte si, da stojite goli na vrhu Mount Everesta med snežnim metežem. Ali pa razmislite o ugotovitvi profesorja Mika Tiptona, da lahko zmerna vadba med nošenjem oblačil, ki zadržujejo toploto, v samo 25 minutah povzroči usoden toplotni stres. Zato je termoregulacija temelj preživetja, vendar njen tihi pomen pogosto uide naši pozornosti.

Za razliko od dihanja termoregulacija zahteva premišljeno skrb skozi vse življenje. Najprej to odgovornost prevzamejo starši ali skrbniki. Od rojstva zagotavljajo, da otrokovo okolje ni ne prevroče ne premrzlo. Kasneje to postane osebna dolžnost, ki tiho oblikuje naše vsakdanje življenje.

Družbena struktura in rutina pogosto nezavedno dajejo prednost toplotni homeostazi. Od primitivne potrebe po zavetju do sodobnega iskanja "toplega doma" je termoregulacija skozi tisočletja oblikovala človeške želje, vedenje in odnose. Vendar le redko razmišljamo o njeni vlogi z enako namero kot o hrani ali razmnoževanju – razen če se soočimo z ekstremnimi situacijami, kot so brezdomstvo, padec v ledeno mrzlo vodo ali izpostavljenost požaru. V takih trenutkih postane ključni pomen termoregulacije nedvomno očiten.

Želja po toploti je temeljna in njen vpliv je vtkan v tkivo človeškega obstoja. Vendar njen pomen ostaja v veliki meri nepriznan. Morda je čas, da to bistveno prednostno nalogo postavimo v ospredje saj razumevanje in cenjenje termoregulacije krepi našo ozaveščenost in lahko pomembno prispeva k našemu zdravju, dobremu počutju in dolgoživosti. A tu se naše raziskovanje vedenjske termoregulacije šele začne.

Verjamem, da je do sedaj že jasno, da je uravnavanje telesne temperature ključno za preživetje. Če torej termoregulacija ni ustrezna ali je slabo upravljana, lahko to vodi v resne zdravstvene težave in celo v smrt.

Čeprav telo razpolaga z vrsto fizioloških mehanizmov, kot so potenje, drgetanje in drugi avtonomni odzivi, so ti energetsko zelo zahtevni in zato niso primerni za dolgotrajno uporabo. Poleg tega v skrajnih okoljskih razmerah delujejo omejeno učinkovito.

Zato je narava kot prvo obrambno linijo razvila učinkovitejše rešitve: vedenjske prilagoditve. Te imajo v hierarhiji prednost pred avtonomnimi odzivi in se sprožijo že ob zgodnjih znakih temperaturnega neravnovesja. Vedenjske strategije vključujejo iskanje primernejših okolij, izbiro ustreznih oblačil, prilagajanje telesne drže in uporabo drugih proaktivnih ukrepov. Šele ko te strategije niso zadostne, se aktivirajo avtonomni mehanizmi. [2]

Ta hierarhična struktura odraža prilagajanje telesa potrebi po energetski učinkovitosti, pri čemer vedenjski odzivi služijo kot primarni, cenovno ugoden pristop.

Čeprav se ta hierarhija upošteva, kadar koli je to mogoče, običajno deluje nezavedno. Na primer, nagonsko iščemo senco, namesto da bi se zanašali zgolj na potenje. V primeru mraza pa se raje premaknemo na toplejšo lokacijo, kot da bi prenašali dolgotrajno tresenje.

V praksi vsi ti sistemi pogosto delujejo sočasno. Na primer, ko smo izpostavljeni vročini, se lahko potimo, medtem ko hkrati iščemo senco. Avtonomni sistemi kot je potenje in drgetanje torej delujejo kot dopolnilna orodja k vedenjski in socialni termoregulaciji.

Na splošno je človeška termoregulacija kompleksen, hierarhičen sistem, ki združuje avtonomne in vedenjske odzive, da bi ohranilo notranjo stabilnost. Ta večplastna zasnova zagotavlja tako prilagodljivost kot učinkovitost. S tem v mislih si oglejmo nekatere vedenjske in socialne strategije.

Pred leti sem bil na poti v savna center, ko sem srečal znanca. Dan je bil sončen, vroč in svetel. Ker sva imela nekaj časa, sva se ustavila v bližnji kavarni na pijači. Med pogovorom sem mimogrede omenil, kam sem namenjen. Rahlo se je namrščil, nato pa me z resnim izrazom vprašal: »Ali te ni strah?«

Presenečen sem ga vprašal, zakaj. Hitro je pojasnil: »Veš, vročina v savni te lahko skuha kot žabo v vreli vodi!«

Najprej sem mislil, da se šali. A kmalu je postalo jasno, da misli povsem resno. Pojasnil sem mu, da je zgodba o vreli žabi – po kateri žaba ostane v loncu, dokler se ne skuha, če se voda segreva postopoma – le mit. Napačna predstava, ki jo pogosto izrabljajo politiki z dvomljivimi nameni. Dodal sem, da imajo tako živali kot ljudje napredne termoregulacijske sisteme, ki se znajo učinkovito odzvati tudi na vročino savne. In s kančkom sarkazma pripomnil: »Seveda – če vemo, kaj počnemo.«

Ob omembi savne se je zdelo, da mu je postalo nelagodno, kot da bi se prebudil neki potlačeni strah. Radovedno sem ga vprašal, ali ima kakšne slabe izkušnje z vročino ali savnami. »Veš,« sem rekel, »kogar kača piči, se boji tudi zvite vrvi.« Na moje presenečenje je priznal, da še nikoli ni bil v savni.

To me je spodbudilo k razmisleku – od kod torej tak strah, če ni nobene osebne izkušnje? Takrat še nisem poznal pojma termofobije – iracionalnega strahu pred vročino – niti koncepta vedenjske termoregulacije.

Nevroznanstveniki menijo, da naši možgani delujejo kot napovedni stroj. [3] Med številnimi nalogami nenehno predvidevajo, kaj se utegne zgoditi, da bi telo pripravili na odziv še preden je ta potreben. Ti predvidevalni mehanizmi so sestavni del homeostatskega nadzora – nekakšne notranje preventive. Možno je, da so njegovi možgani ustvarili mentalno podobo savne, ki je sprožila stresni odziv in privedla do izogibanja. S tem se je verjetno izognil tudi fiziološkemu naporu hlajenja, kar je z vidika energetske ekonomije smiselno. Čeprav ne morem vedeti zagotovo, se zdi ta razlaga povsem logična.

On bi svojo reakcijo verjetno opisal kot izraz svobodne volje. A morda – sem pomislil – bi ga prav zmožnost možganov, da se odzovejo na logične argumente, lahko vodila do drugačnega pogleda. Mogoče bi po branju te knjige savno začel povezovati z zdravstvenimi koristmi in prijetnimi izkušnjami, ne pa z mitom o vreli žabi.

Tudi takšni nezavedni odpori do savn sodijo pod okrilje vedenjske termoregulacije. Ta koncept zajema številna vsakdanja vedenja: od izbire oblačil, prevoznega sredstva, do tega, s kom bomo preživljali čas. Vse to – nevede – prispeva k uravnavanju telesnega ravnovesja.

Zanimiv primer vedenjske termoregulacije se mi je vtisnil v spomin med vojaško službo. Bilo je sredi zime, v času dvotedenske taktične vaje, ko so temperature padle na okoli –20 °C. Mraz je povzročal resne težave – dizelski motorji vojaških tovornjakov in celo tankov so ugasnili, oprema je odpovedovala, noči pa so bile še posebej krute.

Za prenočevanje smo si morali pomagati s tem, kar smo imeli – vsak vojak je imel v osebni opremi 2 x 2 metra veliko platno. Trije smo se povezali in iz treh platen sestavili improviziran šotor: eno smo uporabili kot talno podlogo, druga dva pa zvezali in napeli med drevesa, da sta služila kot streha in stene. Imeli smo tanko vojaško odejo, dodatno izolacijo pa smo poiskali v obliki suhega listja.

Najbolj učinkovit način za ohranjanje toplote je bil telesni stik – ležali smo na boku, stisnjeni skupaj v tako imenovani položaj "žlice". Tisti v sredini – imenovali smo ga »srečnež« – je bil deležen največ toplote, zato smo si vsako uro ali dve izmenjevali položaje. V običajnih okoliščinah bi bila takšna ureditev nepredstavljiva. A kot pravi pregovor: obupani časi zahtevajo obupne ukrepe.

Še danes se včasih vprašam, ali toplina, ki jo občutim, ko pomislim na svojega takratnega soborca Zorana (Pave), izvira zgolj iz spomina – ali pa jo deloma ohranja tudi tista dobesedna bližina, ki sva si jo delila v najtežjih razmerah. Najino prijateljstvo, ki se je rodilo iz stiske in sožitja, ostaja trdno tudi po tridesetih letih. Morda je prav to dokaz, kako močne vezi lahko stkejo skupne izkušnje vedenjske termoregulacije.

Seveda pa mraz ni edini izziv. Pregrevanje lahko predstavlja še večjo nevarnost. Medtem ko so naši predniki sčasoma razvili učinkovite načine za ohranjanje toplote – z zavetji, kožuhovinami in ognjem – je bila zaščita pred pretirano vročino precej bolj zapletena naloga. Ogenj je hkrati vir topline in grožnja. Skozi zgodovino smo do njega razvili strahospoštovanje, ki se odraža tudi v kulturi: pekel si skoraj povsod predstavljamo kot ognjeno razbeljen prostor. In savna? Ta je pogosto opisana kot "vroča kot pekel".

A obstaja tudi svetla stran: v tej bitki z vročino nismo brez orožja. Ljudje imamo izjemne sposobnosti za uravnavanje telesne temperature, ki nas ščitijo pred pregrevanjem in omogočajo učinkovito odvajanje toplote – celo med naporno telesno dejavnostjo v toplem okolju. Prav ta sposobnost je igrala ključno vlogo v našem razvoju in nam prinesla pomembne evolucijske prednosti.

Ne govorim (še) o potenju. Obstajajo tudi drugi, manj opaženi mehanizmi izmenjave toplote, ki jih redko ozavestimo.

Eden takih je hoja po dveh nogah. Kot ugotavlja evolucijski biolog profesor Daniel Lieberman, so bili prav selektivni pritiski – zlasti potreba po učinkovitem gibanju in hlajenju – med glavnimi razlogi, da so se zgodnji hominini ločili od svojih sorodnikov šimpanzov in se "postavili na noge". Evolucija v smeri dvonožnosti je bila ključen korak, ki ni pomenil le spremembe v načinu gibanja, temveč je vplival tudi na naš termoregulacijski sistem.[4]

Hoja po dveh nogah je našim zgodnjim prednikom omogočila učinkovitejše gibanje po raznoliki pokrajini pri iskanju hrane. Čeprav jih je ta način gibanja naredil počasnejše tekače, jim je hkrati dal pomembno prednost pri odvajanju toplote – kar jim je omogočilo, da so aktivni ostajali tudi v najbolj vročih delih dneva. Ta sposobnost je bila ključna: večina večjih plenilcev, ki jih je bilo v tistem času treba paziti, ni imela enake termoregulacijske učinkovitosti, zato so se v času največje vročine umikali v senco. Ljudje pa so lahko takrat nemoteno iskali hrano.

To je omogočilo posebno obliko lova, znano kot vztrajnostni lov – strategijo, pri kateri so lovci vztrajno sledili hitro gibajočemu se štirinožnemu plenu, kot so antilope, dokler se ta ni izčrpal. Medtem ko so živali, kot je antilopa, odvisne predvsem od hlajenja z odpiranjem ust (sopenjem), so se zgodnji ljudje lahko ohlajali z izhlapevanjem z večje površine kože in učinkovitejšim notranjim hlajenjem, kar jim je omogočilo, da so vzdržali dlje.

Termoregulacijske prednosti pokončne hoje so večplastne. Pokončna drža zmanjša površino telesa, izpostavljeno neposrednemu sončnemu sevanju, kar zmanjšuje akumulacijo toplote. Hkrati povečuje izpostavljenost zraku, kar pospešuje izhlapevanje potu in s tem odvajanje toplote. Poleg tega je dvonožno gibanje energetsko učinkovitejše – zahteva manj energije na razdaljo in s tem ustvarja manj notranje toplote. To je še posebej pomembno, če vemo, da pri mišičnem delu le približno 20 % energije postane gibanje, preostalih 80 % pa se sprosti kot toplota, ki jo mora telo nekako odvesti.

Vse to kaže, da je bila učinkovitost pri odvajanju toplote verjetno eden ključnih dejavnikov v naši evoluciji. Seveda to ni bil edini razlog za dvonožnost – višji položaj glave je omogočil boljši pregled nad okolico, kar je pomagalo zgodnjim ljudem prej opaziti nevarnosti, kot so plenilci ali požari.

To pa nas pripelje do novega vprašanja: kako ljudje pravzaprav uspešno ohranjamo stabilno telesno temperaturo – še posebej med naporno telesno dejavnostjo v vročem okolju?

Profesor Michael N. Sawka [5] izpostavlja dve ključni lastnosti človekove termoregulacije, ki nam to omogočata:

1. Dinamična regulacija temperature jedra: Ljudje imamo sposobnost natančnega uravnavanja temperature vitalnih organov, tudi med aktivnostjo in v zahtevnih okoljskih pogojih. Naš metabolizem se nenehno prilagaja in deluje kot notranji termostat, neodvisno od zunanjih razmer. Gre za fino uglašen sistem, ki stalno išče ravnovesje med tvorbo toplote in njeno izgubo.

2. Učinkovito odvajanje toplote: Naše telo se izjemno učinkovito znebi presežne toplote predvsem z dvema mehanizmoma – potenjem in povečanim pretokom krvi v kožo. Seveda ima tudi ta sistem svoje omejitve. Ohlajanje s potenjem in preusmerjanjem krvi v kožo pomeni večjo obremenitev za srce, ki mora kroženje ohranjati kljub spremembam v tlaku in volumnu. Na srečo so se skozi evolucijo razvili sofisticirani mehanizmi, ki to obremenitev uravnavajo – več o tem pa bomo govorili v poglavju, ki obravnava vpliv savne na srce.

Skratka, socialna in vedenjska termoregulacija predstavljata našo prvo obrambno linijo pred ekstremnimi temperaturami. Naša telesa se ne zanašajo le na biološke mehanizme – pogosto najprej posežemo po oblačilih, zavetju, družbi ali vedenjskih strategijah, da bi se zaščitili pred mrazom ali vročino. Ti dejavniki močno vplivajo tudi na to, kako se odzivamo na idejo savne.

Če vas misel na vstop v prostor s 100 stopinjami Celzija spreleti srh ali občutek nelagodja – potem vaša vedenjska termoregulacija deluje točno tako, kot mora. Navsezadnje je naravno, da se želimo izogniti razmeram, ki bi lahko ogrozile naše ravnovesje. Telo in um sta pri tem preudarna in previdna.

A prav zato vas vabim, da berete naprej. Tisto, kar se morda na začetku zdi kot odpor ali nelagodje, se lahko z ustreznim razumevanjem in izkušnjo preoblikuje v nekaj povsem drugega – nekaj izjemno koristnega in celo prijetnega. Več o tem kmalu. Najprej pa si poglejmo temeljno vprašanje:

Zakaj je savna lahko tako zelo koristna, čeprav predstavlja očiten stres za telo?