Besedilo je del knjige Savna terapija za 21. stoletje.

- Čas branja 15 min 19 sek -

Vedno več dokazov kaže, da ima toplota savne izjemno pozitiven vpliv na možgane in duševno zdravje. Preden pa se poglobimo v to, najprej razmislimo, kaj pomeni imeti zdrave možgane ali um.

Na prvi pogled se zdi odgovor preprost – za možgane je morda to odsotnost bolezni in odsotnost nevednosti za um. Vendar je resničnost veliko bolj zapletena.

Opredelitev zdravja možganov je tako zahtevna, da sta dve vodilni ameriški organizaciji, ki se posvečata temu področju, združili moči, da bi našli odgovor. S pomočjo skrbno izbrane ekipe vrhunskih strokovnjakov Ameriškega združenja za srce (AHA) in Ameriškega združenje za možgansko kap so izdelali dokončen dokument, ki opisuje, kaj pomeni optimalno zdravje možganov. [1] Opredelili so ga kot povprečno raven zmogljivosti med vsemi ljudmi podobne starosti, ki nimajo znanih bolezni možganov ali drugih organskih sistemov, v smislu upada funkcionalnih ravni ali kot ustreznost za opravljanje vseh dejavnosti, ki jih posameznik želi opravljati. Njihov cilj ni bil le opredeliti optimalnega zdravja možganov, temveč tudi ponuditi smernice za njegovo ohranjanje skozi vse življenje.

Morda se sprašujete, zakaj je združenje za srce tako predano zdravju možganov. Odgovor je poučen: možgani in srce so neločljivo povezani. Sodobno razumevanje vloge dejavnikov tveganja za srčno-žilne bolezni je pokazalo, da so tesno povezani s kognitivnimi motnjami in demenco. Z drugimi besedami, kar škoduje srcu, škoduje tudi možganom in obratno; kar koristi srcu, koristi tudi možganom. Številne študije potrjujejo te tesno povezane dejavnike tveganja. [2–6] Stanja, kot so možganska kap, demenca in druge kognitivne okvare, se lahko razlikujejo po svojih manifestacijah in prognozah. Vendar pa imajo skupnega sovražnika: dejavnike tveganja za srčno-žilne bolezni, kot so raven sladkorja v krvi, holesterol v serumu, krvni tlak, indeks telesne mase (ITM), telesna dejavnost, prehrana in kajenje. Poleg skupnih dejavnikov tveganja srčno-žilne in možganske bolezni sledijo skupnim fiziološkim potem, vključno z vnetjem in oksidativnim stresom. [7] Strokovnjaki celo opozarjajo na neposredne povezave med srčno-žilnimi boleznimi in upadanjem kognitivnih funkcij. [8]

Pomembno je poudariti, da posledice možganskih motenj segajo daleč preko individualnega trpljenja. Čustveni, finančni in družbeni davek prizadene bolnike, njihove družine, skupnosti in gospodarstva. Da bi razumeli obseg te krize, upoštevajte, da so samo leta 2010 ocenjeni stroški možganskih motenj v Evropi dosegli osupljivih 798 milijard evrov – številka, ki se še naprej povečuje. [9] Zdravi možgani torej niso le stvar osebnega dobrega počutja, temveč ključni temelj za daljše, polnejše in bolj neodvisno življenje. Omogočajo kritično razmišljanje, načrtovano delovanje in globoke čustvene povezave, ki vse oblikujejo vsakodnevne izkušnje in napredek posameznikov, družin in celotnih družb.

Kaj pa duševno zdravje? Univerzalna opredelitev, ki bi veljala v vseh kulturah je prav tako zahtevna. George E. Vaillant, ameriški psihiater in profesor na medicinski fakulteti Harvard, je predlagal sedem različnih modelov pozitivnega duševnega zdravja. [10] Mednje spadajo globalne ocene delovanja (GAF) nad 80, več človeških prednosti, zrelost, pozitivna čustva, socialno-čustvena inteligenca, subjektivno dobro počutje in odpornost na stres.

Dolgoletno prepričanje, da so duševne motnje zgolj posledica okvar nevronov in njihovih povezav, se postopoma umika bolj niansirano razumevanje. Tudi duševno dobro počutje je tesno povezano s kardiovaskularnim zdravjem. [11] Študije zdaj kažejo na žilne patologije in motnje v pretoku krvi kot ključne dejavnike, ki prispevajo k stanjem, kot so shizofrenija, motnje avtističnega spektra (ASD), anksioznost in depresija.

Družbeno breme duševnih motenj je prav tako pomembno. Komisija Lancet iz leta 2007 ni le ocenila teže tega izziva, temveč je tudi napovedala hitro povečanje števila posameznikov, ki jih prizadenejo duševne motnje. [12] Statistika je osupljiva: skoraj vsak četrti človek na svetu bo v življenju doživel neko obliko duševne motnje. [13] To je skoraj nedoumljiva in globoko zaskrbljujoča številka, a ob spremljanju dnevnih novic in dogodkov doma in po svetu se zdi sprejemljiva.

Za zaključek tega temačnega uvida se spomnimo nespornega dejstva: zdravje možganov, duševno blagostanje ter zdravje srca in ožilja so neločljivo povezani. Razumevanje in negovanje tega odnosa ni zgolj stvar znanosti; je ključni korak k bolj zdravi in ​​odpornejši prihodnosti za vse nas. Seveda je naša skupna nit tukaj savna. To nas pripelje do pomembnega vprašanja: Kakšno vlogo ima savna pri podpiranju zdravja možganov in duševnega blagostanja? Ali še bolje, ...

Ali lahko toplotna terapija nudi praktično in učinkovito pomoč za zdravje možganov in duševno zdravje?

V prejšnjih poglavjih smo raziskali, kako savna pozitivno vpliva na ključne dejavnike tveganja za zdravje srca in ožilja. Obravnavali smo dokaze, da znižuje krvni tlak in holesterol v serumu, zmanjšujejo vnetja, povečujejo občutljivost na inzulin in izboljšujejo indeks telesne mase (ITM). Poleg teh koristi uporaba savne posnema učinke telesne dejavnosti, spodbuja sprostitev in omogoča boljši spanec. In seveda vse to, ker izboljšuje krvni obtok, povečuje razpoložljivost kisika in spodbuja proizvodnjo beljakovin toplotnega šoka. Skratka, savna je koristna za srce.

Zdaj pa se osredotočimo na možgane in duševno zdravje in raziščimo zanimivo vprašanje: Če savna koristi srčno-žilnemu sistemu, ali potemtakem koristi tudi zdravju možganov in duševnemu zdravju? Znanstveni dokazi kažejo, da bi lahko. Raziščimo to temo s pregledom ugotovitev, povezanih s temi vprašanji.

Možganska kap lahko udari kadar koli. Je drugi najpogostejši vzrok smrti in glavni vzrok invalidnosti pri odraslih. Vsako leto približno 13,6 milijona ljudi po vsem svetu doživi možgansko kap, od tega se konča tragično za več kot tretjino. Približno 5,5 milijona ljudi ne preživi. [14] Tisti, ki preživijo, pa se pogosto soočajo z velikimi izzivi, z različnimi stopnjami invalidnosti, ki so lahko začasne ali trajne. Obstajata dve glavni vrsti možganske kapi. Pogostejša ishemična možganska kap predstavlja približno 90 % vseh primerov. [15] Do nje pride, ko se pretok krvi v del možganov zmanjša ali popolnoma blokira, pogosto zaradi ateroskleroze – stanja, ki je običajno povezano s srčnimi boleznimi, vendar prizadene celoten žilni sistem, vključno z možganiskim. Ko se krvna žila blokira, kisik in hranila ne morejo doseči prizadetega možganskega tkiva. Če blokada vztraja, možganske celice začnejo odmirati. [16] Včasih so te blokade kratke in ostanejo neopažene, vendar še vedno povzročajo majhne poškodbe možganov. Sčasoma se te tako imenovane tihe možganske kapi kopičijo, kar vodi v kognitivni upad in na koncu v demenco. [17] Druga vrsta kapi, hemoragična kap, je posledica krvavitve v možganih. [18] Do tega lahko pride, ko oslabljena krvna žila poči, zaradi česar se kri kopiči in pritiska na okoliško tkivo, kar lahko povzroči hudo poškodbo možganov, komo ali smrt. Tudi v manj hudih primerih lahko preživeli občutijo paralizo, odrevenelost ali težave z govorom in gibljivostjo.

Čeprav lahko takojšnja zdravniška intervencija zmanjša tveganje za smrt in dolgotrajno invalidnost, je najučinkovitejši pristop k kapi preventiva. Medtem ko nekaterih dejavnikov tveganja, kot so starost, rasa in genetska predispozicija, ni mogoče spremeniti, pa je druge, kot so debelost, visok krvni tlak, visok holesterol, nereden srčni utrip, sladkorna bolezen, kajenje in prekomerno uživanje alkohola, mogoče obvladovati. [19] Zdrava prehrana in redna telesna dejavnost sta uveljavljena načina za zmanjšanje tveganja za možgansko kap. Kaj pa redna uporaba savne?

Leta 2018 je revija Journal of the American Academy of Neurology objavila članek z naslovom »Kopanje v savni zmanjšuje tveganje za možgansko kap pri finskih moških in ženskah«. [20] V tej mednarodni študiji je bilo 15 let spremljanih 1628 posameznikov srednjih let in starejših, starih od 53 do 74 let, iz vzhodne Finske. Raziskovalci so spremljali njihove navade savnanja in dokumentirali pojavnost kapi z letnimi ocenami. Udeležence so razdelili v tri skupine: tiste, ki so savno uporabljali enkrat na teden, tiste, ki so jo uporabljali dva- do trikrat na teden, in tiste, ki so savnanje uživali štiri- do sedemkrat na teden. Ugotovitve so bile presenetljive – posamezniki, ki so savno uporabljali štiri- ali večkrat na teden, so imeli 60 % manjše tveganje za možgansko kap v primerjavi s tistimi, ki so jo uporabljali le enkrat na teden. Tudi tisti v vmesni skupini, ki so savno obiskovali dva- do trikrat na teden, so imeli 14 % manjše tveganje za možgansko kap.

Zanimivo je, da je vodilni raziskovalec Jari Laukkanen na vprašanje, zakaj za primerjavo niso vključili skupine uporabnikov, ki ne uporabljajo savne, pojasnil, da se na Finskem tako malo ljudi vzdrži savnanja, da bi bili kakršni koli podatki iz tako majhne skupine nezanesljivi. Čeprav je to po mojem vedenju prva in edina študija, ki neposredno povezuje pogostost savnanja s tveganjem za možgansko kap in bi bile nadaljnje raziskave dragocene za potrditev teh ugotovitev, rezultati močno kažejo, da ima uporaba savne zaščitno vlogo. Glede na dobro dokumentirane koristi savnanja za srčno-žilni sistem to niti ni presenetljivo. Morda je bolj presenetljiv pozitivni potencial savne na druga stanja, povezana z možgani, vključno z demenco in Alzheimerjevo boleznijo.

»Savnanje je obratno sorazmerno povezano z demenco in Alzheimerjevo boleznijo pri finskih moških srednjih let,« je zapisano v članku, objavljenem decembra 2016 v reviji Age and Ageing (Starost in staranje). [21] Ta študija je raziskovala povezavo med uporabo savne in tveganjem za nevrodegenerativne bolezni. Raziskava, ki se je izvajala več kot dve desetletji v okviru študije »Kuopio Ischemic Heart Disease« (KIHD), je spremljala 2315 na videz zdravih moških, starih od 42 do 60 let. Udeleženci so bili glede na svoje navade savnanja razdeljeni v tri skupine: na tiste, ki so savno uporabljali 4–7-krat na teden, tiste, ki so jo uporabljali 2–3-krat na teden, in tiste, ki so jo uporabljali le enkrat na teden. Ugotovitve so bile izjemne – opažena je bila obratna povezava med pogostostjo savnanja in tveganjem za demenco in Alzheimerjevo bolezen. Pogosteje ko se savna uporablja, manjša je verjetnost za razvoj teh izčrpavajočih stanj. Natančneje, med tistimi, ki so savno uporabljali 4–7-krat na teden, se je tveganje za katero koli obliko demence zmanjšalo za 66 %, tveganje za Alzheimerjevo bolezen pa za 65 % v primerjavi s tistimi, ki so savno uporabljali le enkrat na teden.

Ali to kaže, da sta demenca in Alzheimerjeva bolezen povezani s srčno-žilnimi dejavniki tveganja? Nedvomno. Poglejmo nekaj podrobnosti. Alzheimerjeva bolezen, najpogostejša oblika demence [22], prizadene med 40 in 50 milijoni ljudi po vsem svetu. [23] Zanjo je značilna predvsem izguba homeostaze beljakovin v možganskih celicah in s tem kopičenje med seboj zlepljenih okvarjenih beljakovin, tako imenovanih amiloidnih plakov in nevrofibrilarnih vozlov, kar povzroči okvaro spomina. [24] Vendar pa vse več dokazov kaže, da ima ateroskleroza možganskih žil pomembno vlogo tudi pri tej bolezni. [25] Strokovnjaki so ugotovili, da imajo posamezniki z Alzheimerjevo boleznijo pogostejšo in hujšo aterosklerozo v možganskih žilah v primerjavi s tistimi, ki se soočajo z normalnim staranjem ali drugimi nevrodegenerativnimi boleznimi. Zdi se, da je ta povezava edinstvena za Alzheimerjevo bolezen in se ne razteza na druga pogosta nevrodegenerativna stanja. [26]

A ostaja zapleteno vprašanje: zakaj se pri nekaterih posameznikih razvijejo značilni plaki in vozlički Alzheimerjeve bolezni, vendar se nikoli ne pojavi kognitivni upad? Zdi se, da lahko te patološke spremembe obstajajo v možganih, ne da bi povzročile simptome, če ni spremljajoče vaskularne disfunkcije. Druga tekoča razprava je, ali se žilne težave pojavijo pred patološkim procesom bolezni ali kot njegova posledica. [27,28] Mnogi strokovnjaki trdijo, da je nadzor nad dejavniki tveganja za srčno-žilne bolezni najučinkovitejši način za ohranjanje zdravja možganov in celo zagovarjajo prerazvrstitev Alzheimerjeve bolezni med žilne motnje. [29]

Glede na dobro dokumentirane koristi savne za zdravje srca in ožilja njena vloga pri podpiranju delovanja možganov ni presenetljiva. Poleg vpliva na srčno-žilni sistem savne spodbujajo tudi proizvodnjo beljakovin toplotnega šoka, ki so bistvene za ohranjanje ravnovesja beljakovin v celicah. [30] Ker je izguba homeostaze beljakovin ključna značilnost Alzheimerjeve bolezni, raziskovalci raziskujejo nove terapevtske strategije, osredotočene na spodbujanje proizvodnje beljakovin toplotnega šoka, da bi se borili proti nevrodegenerativnemu upadanju. [31] Nekateri celo razmišljajo o razvoju cepiv na osnovi beljakovin toplotnega šoka. [32] Čeprav ostaja negotovo, ali se bodo takšne terapije izkazale za učinkovite, je eno dejstvo neizpodbitno: izpostavljenost vročini, bodisi s hipertermijo, vadbo ali savnanjem, znatno poveča proizvodnjo teh zaščitnih beljakovin. [33]

Poleg tega se je izkazalo, da savnanje zmanjšuje vnetje, ki je pomemben dejavnik pri možganskih boleznih, vključno z Alzheimerjevo boleznijo. Vnetje poslabša poškodbe nevronov in pospeši kognitivni upad. [34] To sproža očitno vprašanje – ali bi lahko bila savna terapija učinkovito zdravljenje Alzheimerjeve in celo Parkinsonove bolezni? Raziskovalci z Univerze za tehnologijo Queensland v Avstraliji in Univerze Brunel v Londonu so želeli raziskati prav to vprašanje. [35] V članku, objavljenem januarja 2020, so pregledali znanstveno literaturo in niso našli nobenih neposrednih kliničnih dokazov, ki bi potrjevali savnanje kot zdravljenje Alzheimerjeve ali Parkinsonove bolezni. Vendar pa so izpostavili epidemiološke študije, ki podpirajo to idejo, in obilico posrednih dokazov, ki kažejo, da lahko segrevanje telesa z vadbo ali uporabo savne izboljša nevrološko zdravje.

Ena odmevnejša študija, objavljena deset mesecev pozneje, je to perspektivo še okrepila. [36] Finski raziskovalci so izvedli obsežno prospektivno kohortno študijo, v katero je bilo vključenih 13.994 moških in žensk, starih od 30 do 69 let, pri čemer pri nobenem od njih na začetku študije ni bila diagnosticirana demenca. V 39-letnem obdobju spremljanja je bila demenca diagnosticirana pri 1.805 udeležencih. Študija je pokazala znatno zmanjšanje tveganja za demenco pri posameznikih, ki so se savnali 9–12-krat na mesec, v primerjavi s tistimi, ki so jo uporabljali manj pogosto ali sploh ne. Te ugotovitve se ujemajo s hipotezo, da lahko savnanje služi kot zaščitni dejavnik pred demenco. Čeprav so za potrditev teh koristi potrebne nadaljnje študije, dokazi kažejo, da je redna uporaba savne lahko močno orodje za varovanje dolgoročnega zdravja možganov.

Depresija je senca, ki visi nad več kot 264 milijoni ljudi po vsem svetu in prizadene posameznike vseh starosti in družbenih slojev. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je glavni vzrok invalidnosti in veliko breme za finančni in socialni sistem. [37] Čeprav vsi včasih občutimo težo žalosti ali odsotnosti veselja, je prava klinična depresija povsem drugačna zver – tista, ki je ni mogoče v celoti razumeti brez neposrednih izkušenj. Občutek "potrtosti" je del življenja, katalizator rasti in modrosti. Ko pa obup traja, ko motivacija zbledi in ko odločanje postane nepremostljiva naloga, se depresija razkrije kot neusmiljen nasprotnik. Odvzame veselje, ohromi samozavest, podžiga krivdo in razdražljivost ter naredi socialne interakcije neznosne. Če je ne nadzorujemo, lahko celo privede do samomora, tretjega najpogostejšega vzroka smrti med mladimi, starimi od 15 do 29 let. [38] Sam izraz "depresija" izvira iz latinskega "deprimere" – pritiskati – kar je primeren opis njenega zadušljivega prijema.

Ker se osebno še nikoli nisem spopadel s klinično depresijo (med pisanjem teh vrstic sem trikrat potrkal na les), sem se zato toliko bolj poglobil v raziskovanje, da bi lahko razumel njeno globino. Mislil sem, da bi tako lahko jasneje razumel potencialno vlogo savne pri lajšanju njenih simptomov. Kljub nesporni volji in naporu se mi zdi, da jo je v popolnosti moč razumeti le preko neposredne izkušnje. Kakorkoli, med številnimi pogledi nanjo, s katerimi sem se srečal, je bila ena še posebej prepričljiva. Profesor Robert Sapolsky z Univerze Stanford je kompleksnost tega enigmatičnega stanja strnil v en sam stavek. Opredelil jo je kot »biokemično motnjo z genetsko komponento in vplivom zgodnjih izkušenj, pri kateri oseba ne zna ceniti sončnih zahodov«. 

Čeprav se morda zdi, da je depresija bolezen sodobnega človeka, temi ni tako. Skozi zgodovino se je človeško razumevanje depresije razvijalo v rayličnih smereh. Nancy Schimelpfening v svojem članku o zgodovini depresije [39] pojasnjuje, kako so jo starodavni Mezopotamci videli kot duhovno nadlogo, ki jo povzroča demonska obsedenost, prepričanje, ki so ga delile tudi druge zgodnje civilizacije, kot so Grki, Rimljani, Babilonci, Kitajci in Egipčani. [40] Zdravljenje? Izganjanje hudiča, stradanje, pretepanje – ostre in pogosto krute metode, namenjene izgonu tako imenovanih demonov. Na srečo so imeli grški in rimski zdravniki bolj razsvetljen pristop in so zagovarjali zdravljenje, kot so vadba, masaža, dieta, glasba, kopeli in zdravilna zelišča. [41] Žal je v srednjem veku vpliv krščanstva oživil predstavo o duševni bolezni kot delu hudiča, kar je ponovno vodilo do nehumanega zdravljenja. Šele v razsvetljenstvu v 18. in 19. stoletju so depresijo začeli razumeti nekoliko drugače, kot podedovano temperamentno napako – kar je na žalost vodilo do stigme in izolacije namesto do rešitev. Do 20. stoletja so se teorije o depresiji razlikovale, Sigmund Freud jo je opredelil kot odziv na izgubo, behavioristi so trdili, da je priučena, kognitivni teoretiki pa so kot krivca opozarjali na negativne miselne vzorce. [42–44]

Ker sodobna medicina priznava, da depresija ni le motnja možganov, temveč sistemska bolezen, ki prizadene celotno telo, so se pristopi zdravljenja razširili. Antidepresivi, ki ciljajo na nevronske poti, imajo mešan uspeh, včasih pa prinašajo neželene stranske učinke. [45] Nove raziskave kažejo na biološke dejavnike. Vnetja [46], zdravje srca in ožilja [47], neravnovesje mikrobiote [48], hormonsko neravnovesje [49] in s stresom povezane spremembe v avtonomnem živčnem sistemu [50], so dejavniki, ki prispevajo k depresiji.

Znanost začenja prepoznavati zamegljenost meja med telesnim in duševnim zdravjem. Zdravljenje depresije vse bolj vključuje pristope, ki zdravijo telo skupaj z umom. Za obetavna se kažejo protivnetna zdravila, pa tudi meditacija, ki lajša kronična vnetja. [51,52] Med zelo zanimivimi možnostmi je hipertermija celotnega telesa – zvišanje telesne temperature, kot se naravno dogaja v savni.

Čeprav so starodavne kulture intuitivno uporabljale toploto za duševno dobro počutje, sodobna znanost šele zdaj dohiteva to noto. Dr. Charles Raison, ameriški psihiater in avtor knjige Nova znanost o depresiji med umom in telesom, je imel ključno vlogo pri raziskovanju učinkov hipertermije. Raziskave kažejo, da je depresija povezana s povišano telesno temperaturo, vnetjem in oslabljeno termoregulacijo, zaradi česar je toplotna terapija zanimiva pot. [53] Raison in njegova ekipa so izvedli poskuse [54], ki so pokazali, kako hipertermija celotnega telesa povzroči hitro in trajno olajšanje depresije. Poleg tega je šesttedenska, randomizirana, dvojno slepa študija [55] potrdila, da so bolniki, ki so prejeli terapijo s segrevanjem celotnega telesa, pokazali izrazito izboljšanje v primerjavi s kontrolno skupino.

Poleg posameznih študij obsežne populacijske raziskave iz Finske dodajo težo argumentu. V 25-letni študiji, v kateri je sodelovalo več kot 2000 moških, so imeli tisti, ki so savno uporabljali štiri- do sedemkrat na teden, za osupljivih 77 % manjše tveganje za razvoj psihotičnih motenj v primerjavi z uporabniki, ki so savno uporabljali enkrat na teden [56]. Dokazi so prepričljivi, vendar znanstvena skupnost ostaja previdna. Čeprav je pregled literature [57] iz leta 2019 ugotovil, da je hipertermija obetavna, so potrebne nadaljnje študije, preden se lahko formalno priporoči kot klinično zdravljenje.

A če konvencionalna zdravljenja pogosto ne zaležejo – zakaj bi čakali? Savna kot terapija je preprosta, dostopna in nosi le minimalno tveganje. Omeniti velja, da uporaba savne znatno poveča raven noradrenalina [58,59], nevrotransmiterja, ki je ključnega pomena za čustveno stabilnost in ključna tarča antidepresivov. [60] Prav tako spodbuja sproščanje prolaktina, ki je ključnega pomena za nevronsko povezljivost. [61] Zmanjšuje kortizol, hormon, ki lahko, če je kronično povišan, poškoduje možganske strukture, povezane s spominom, kot je hipokampus. [62] Morda najbolj presenetljivo je, da raziskave kažejo, da toplotni stres zaradi savne v konbinaciji z vadbo učinkoviteje poveča izražanje možganskega nevrotrofičnega faktorja (BDNF) kot samo vadba. [63] Ker je BDNF ključnega pomena za rast in delovanje nevronov, njegove vloge v boju proti depresiji ni mogoče preceniti. [64]

Koristi savnanja za um se tu ne končajo. Študije so povezale uporabo savne z izboljšano ustvarjalnostjo in sposobnostmi reševanja problemov [65], obnovitvijo apetita pri bolnikih z blago depresijo [66] in celo zmanjšanjem depresije pri bolnikih z rakom. [67] Z vsako novo študijo je sklep vse močnejši: več savne, manj depresije. Prišel je čas, da sprejmemo starodavno zdravilo, ki ga podpira sodobna znanost, in izkoristimo moč toplote za povrnitev duševnega dobrega počutja.

Tenzijski glavoboli, ki jih pogosto odpravljamo kot vsakdanje nelagodje, so najpogostejša vrsta glavobolov, saj prizadenejo do 4 % splošne populacije. Ynanj je, da jih ženske doživljajo pogosteje, saj predstavljajo do 65 % primerov. [68] Zaradi vztrajne narave teh glavobolov so frustrirajoče breme. Čeprav obstaja veliko zdravil, je njihova učinkovitost omejena. Posledično mnogi iščejo alternativne metode – zanimivo, nekateri se zatekajo k kavnim klistirjem. Čeprav se jih poslužujejo redki pa naj bi bili vsaj po njihovih besedah učinkoviti. A yaenkrat ynanstveno ta metoda ni potrjena. [69] Zato pa zanesljivejše in znanstveno podprto zdravilo prihaja iz uporabe savn. Strokovnjaki iz bolnišnice Southern Cross v Wellingtonu na Novi Zelandiji so izvedli randomizirano kontrolirano študijo, ki je potrdila, da redno kopanje v savnanju znatno lajša glavobole pri posameznikih, ki trpijo za kroničnimi tenzijskimi glavoboli. V svojih ugotovitvah so kopanje v savnanju opisali kot preprosto, a učinkovito samozdravljenje z oprijemljivimi koristmi. [70]

Poleg lajšanja glavobolov ponuja savnanje še eno nepričakovano korist, zlasti za posameznike s hudimi motoričnimi in duševnimi motnjami. Mnogi bolniki z nevrološkimi boleznimi, kot je cerebralna paraliza, imajo zmanjšan srčni izpust in nizko variabilnost srčnega utripa. [71] Njihova omejena mobilnost, ki jo pogosto poslabšajo daljša obdobja na invalidskih vozičkih, povzroči slabo mišično aktivnost in oslabljen krvni obtok, kar vodi v vztrajno hladne roke in noge. [72] Japonski raziskovalci so želeli raziskati, ali bi lahko savnanje tem bolnikom prineslo olajšanje. [73] Njihova primerjalna študija, izvedena pred in po enem samem savnanju, je pokazala presenetljive izboljšave. Bolnikova telesna temperatura se je povečala za 1 stopinjo Celzija, kar je pomembna in koristna sprememba. Srčni utrip se je povečal, medtem ko se je krvni tlak nekoliko znižal. Še pomembneje je, da so kazalniki perifernega krvnega obtoka – kot so pretok krvi v koži, hitrost pretoka krvi, pulzirajoči indeks in indeks upora – pokazali izjemno izboljšanje. Študija je opazila tudi zmanjšanje odrevenelosti in kronične bolečine v okončinah, vse brez kakršnih koli neželenih stranskih učinkov. Te ugotovitve kažejo, da ima lahko savna terapija ključno vlogo pri izboljšanju krvnega obtoka in splošnega dobrega počutja pri posameznikih s cerebralno paralizo.

Čeprav sodobna znanost še ni odkrila vseh vzrokov za možganske in duševne motnje, je splošno znano, da se dejavniki tveganja za srčno-žilne bolezni v veliki meri prekrivajo z dejavniki tveganja za težave z možgani in duševnim zdravjem. Dokazano je, da uporaba savne izboljšuje nekatere od teh dejavnikov tveganja. Poleg tega si tako srčno-žilne kot nevrološke bolezni delijo osnovne biološke stresorje, kot sta oksidativni stres in sistemsko vnetje, dejavnike, ki jih redna uporaba savne dokazano blaži. Čeprav bi bilo koristno, da bi bolj ciljno usmerjene raziskave te ugotovitve dodatno potrdile, obstoječi dokazi, tako neposredni kot posredni, močno podpirajo idejo, da ima savna terapija koristen vpliv na možgane in duševno zdravje. Ta ideja ni mit, temveč novo dejstvo, ki temelji na naraščajočem znanstvenem razumevanju vplivov vročine na naše telo.