Uvod

Naš planet si pogosto predstavljamo kot živahen »modri planet obilja«, bogat z viri. Vendar pa smo v resnici ljudje omejeni na izkoriščanje le približno 15 % Zemljine površine. Preostanek sestavljajo voda, gore, led ali puščave – negostoljubna območja za človeško bivanje.

Mike Tipton, profesor na Univerzi v Portsmouthu v Združenem kraljestvu, pojasnjuje, da se ljudje, prvotno tropske živali, nenehno soočamo z okoljskimi izzivi. Ker smo se naselili v regijah daleč onkraj toplega podnebja naših prednikov, smo v nenehnem stanju prilagajanja in se spopadamo z edinstvenimi zahtevami raznolikih okolij.

Eden temeljnih izzivov za vsa živa bitja je ohranjanje ustrezne notranje temperature. Skozi evolucijo so organizmi razvili dovršene sisteme za ohranjanje tega ravnovesja in preživetje tudi v ekstremnih okoljih. Ljudje nismo izjema. Evolucija nas je opremila s kompleksnim medsebojno delujočimi mehanizmi, ki ohranjajo našo osrednjo temperaturo v ozkem območju, ne glede na zunanje ali notranje pogoje. Nekateri so podedovani od prejšnjih organizmov, drugi pa so edinstveno značilni za ljudi.

Velik del človeške zgodovine smo se močno zanašali na te naravne termoregulacijske sisteme. Vendar pa je večji prefrontalni korteks (beri razum) naše vrste omogočil izumljanje orodij, nadzor nad ognjem, ustvarjanje oblačil in sčasoma razvoj klimatske naprave. Te inovacije so prinesle udobje, olajšale preživetje a hkrati povzročile tudi nove, do sedaj neznane zaplete. Nenadoma ne potrebujemo več toliko energije za pridobivanje hrane, premagovanje razdalj ali vzdrževanje notranje temperature. S pojavom učinkovitih oblačil in klimatsko nadzorovanih okolij so naši termoregulacijski sistemi postali manj potrebni in posledično manj odzivni.

Čeprav so ti napredki nedvomno izboljšali kakovost našega življenja, ga naredili udobnejše, priročnejše in verjetno tudi prijetnejše, imajo svojo ceno. Evolucijski procesi ponavadi postopoma opuščajo ali zmanjšujejo funkcije, ki niso več ključne za preživetje. Na primer, izgubili smo rep in sposobnost premikanja ušes v smeri zvokov, spremembe, ki le malo vplivajo na naše zdravje ali preživetje. Vendar pa ima zmanjšana sposobnost prilagajanja toplotnemu stresu veliko resnejše posledice.

Toplotna regulacija je namreč osrednja in bistvena homeostatska funkcija pri homeotermnih (toplokrvnih) živalih, vključno z ljudmi. [1] Od telesa zahteva, da vzdržuje relativno stabilno notranjo temperaturo. Kot bomo kasneje raziskali, je ta funkcija tesno povezana s številnimi drugimi presnovnimi procesi. Ko oslabi, lahko oslabijo tudi neposredno povezani presnovni procesi in s tem naše zdravje.

V bistvu lahko udobje, za katero si tako vneto prizadevamo, oslabi naša telesa, spodbudi bolezni in posledično skrajša naša življenja. Prepoznavanje tega kompromisa je ključna ugotovitev – in morda prvo smiselno sporočilo te knjige. Ohranjanje in negovanje naše termoregulacijske sposobnosti je zato ključnega pomena tako za naše zdravje, kot tudi  daljše in bolj polno življenje.

Seveda opustitev udobja ali napredka ni niti realistično niti nujno. Ljudje smo si in si vedno bomo prizadevali zmanjšati obremenitev in varčevati z energijo, kar je naravna nagnjenost, ki je zakoreninjena v naši evolucijski preteklosti. Realno je pričakovati, da bodo napredki, kot sta umetna inteligenca in pospešena avtomatizacija, še okrepili tovrstni trend in dodatno zmanjšali izzive, s katerimi se naša telesa soočajo pri zadovoljevanju svojih temeljnih fizioloških potreb. To zagotovo ni vzpodbudna napoved.

Že dolgo razumemo zdravstvena tveganja sedečega načina življenja in slabe prehrane, ki sta splošno priznana kot glavna dejavnika kroničnih bolezni. [2] Veliko manj pozornosti je bilo namenjene odsotnosti drugih izzivov, ki so oblikovali naš evolucijski razvoj. Na primer, pomanjkanje izpostavljenosti naravnim temperaturnim nihanjem – in njegove morebitne posledice – ostaja premalo raziskana tema.

Le redki strokovnjaki se poglobljeno ukvarjajo s posledicami življenja v stalno temperaturno nadzorovanih okoljih, čeprav gre za eno ključnih značilnosti sodobnega bivanja. Znanstvena literatura na to temo je presenetljivo skopa, kar lahko daje vtis, da gre za spregledano področje – vendar temu ni povsem tako. Številni dokazi jasno kažejo na koristi kratkotrajne izpostavljenosti vročinskemu ali hladnemu stresu in na kompleksne prilagoditvene mehanizme, ki jih takšne izkušnje sprožajo v telesu. Iz tega logično sledi: če je občasna izpostavljenost toplotnemu stresu za zdravje koristna, potem utegne biti njegova trajna odsotnost ne le pomanjkljivost, temveč potencialno tveganje.

Ti škodljivi učinki so lahko hudi, celo usodni, zlasti med ranljivimi skupinami prebivalstva. Na primer, oslabljena termoregulacija, zlasti pri starejših, vsako leto prispeva k tisočim prezgodnjim smrtim. [3] To vprašanje še poslabšujejo okoljske spremembe in vse pogostejši ekstremni vremenski dogodki, ki te izzive še povečajo. [4]

Savnanje, še posebej v kombinaciji s hladno kopeljo, učinkovito krepi telesne termoregulacijske mehanizme. Ta dinamični duet izboljšuje sposobnost telesa, da se prilagaja temperaturnim nihanjem, hkrati pa spodbuja širok spekter fizioloških in presnovnih procesov, ki so tesno povezani s toplotnim ravnovesjem. Redna izpostavljenost vročini in mrazu prebuja naravne prilagoditvene sisteme, ki krepijo odpornost, pospešujejo regeneracijo in prispevajo k splošnemu zdravju. V tej knjigi bomo to pomembno temo podrobno raziskali in pokazali, da je boljše zdravje resnično na dosegu roke – ali bolje rečeno, v zavetju savna terapije.